“PROLJEĆE JE, A JA ŽIVIM U SRBIJI!”

Humor kot sredstvo upora v primeru študentskih demonstracij v Beogradu leta 1996

 

“Smeh je pol zdravja,” trdi znani pregovor. Za potrebe pričujočega prispevka pa se bomo poslužili majhnega trika v obliki parafraze: “Smeh je preživetje.”

Kako pomemben utegne biti humor v izrednih (celo katastrofalnih) življenjskih razmerah, nam je pred časom pokazal Roberto Benigni s filmom Življenje je lepo. Na podoben način (črni) humor v svoje filmske stvaritve vnašajo številni srbski režiserji: Emir Kusturica, Srđan Dragojević, Dejan Zečević, Radivoje Andrić idr. Vendar pa sta pomen in vloga humorja bistveno večja v realnem življenju kot pa v fikciji. Kot primer vzemimo študentske demonstracije v Beogradu; za lažje razumevanje pa si najprej osvežimo spomin glede nekaterih usodnih dogodkov leta 1996.

3. novembra 1996 so v Srbiji izvedene zvezne in lokalne volitve. Na zveznih zmaga t. i. “leva koalicija”: SPS, JUL in NOVA DEMOKRATIJA. Dva tedna kasneje, 17. novembra, po drugem krogu lokalnih volitev slavi koalicija “ZAJEDNO”: SPO, DS, GRAĐANSKI SAVEZ, ki zmaga v Beogradu, Nišu, Novem Sadu, Čačku in večini večjih mest Srbije. Čez dva dni SPS izvede “pravno zaroto” in doseže, da so lokalne volitve razglašene za neveljavne v številnih krajih, kjer je zmagala koalicija “ZAJEDNO”. 20. novembra opeharjena koalicija prične z demonstracijami na Trgu republike; po zboru ob 15h demonstranti več dni zapored maširajo po glavnih ulicah Beograda. 22. novembra se v demonstracije vključijo študenti beograjske Univerze. Njihove zahteve kmalu prerastejo zgolj okvire zadnjih volitev, saj pričnejo zahtevati številne spremembe - predvsem na univerzitetnem nivoju (med drugim zamenjavo rektorja in študenta-prorektorja). Vsak dan ob 12h se zbirajo pred Filozofsko fakulteto, od tam pa se odpravijo po beograjskih ulicah. Beograjskim študentom se kmalu pridružijo tudi študenti iz drugih krajev Srbije (znameniti pohod od Novega Sada do Beograda oz. od Niša do Beograda). Več deset tisoč štrajkajočih študentov, kljub bolj ali manj odkriti večinski podpori prebivalcev srbske prestolnice, žal ne doseže bistvenih sprememb. Na strani oblasti jih dočakajo gluha ušesa, na strani državnih medijev popolna blokada in ignoriranje, na strani policije pa nezaslišano nasilje. Kljub izjemno nizki temperaturi in snegu demonstracije trajajo več kot 40 dni.

Občasni protesti in konflikti so se nadaljevali vse do padca Miliševičevega režima. Položaj študentov se je v tem obdobju znatno poslabšal (predvsem kot posledica številnih restriktivnih ukrepov srbske vlade, ki so surovo posegale tudi v avtonomijo Univerze) - vendar je to dolga zgodba, ki zahteva pozorno obravnavo in se je zato na tem mestu ne bomo niti dotaknili.Zgornja predstavitev je vsekakor zelo površna in pomanjkljiva, saj ne zajame problema v vsej njegovi kompleksnosti, vendar naj bo to za naše potrebe dovolj. Sedaj pa se vrnimo k humorju.

V študentskih protestih v Beogradu so bile pojavne oblike humorja izredno raznolike, tako v oblikovnem kot vsebinskem smislu. Humor se je izražal v transparentih, plakatih, letakih, grafitih, vzklikih, prispevkih v medijih (tu gre seveda za fakultetna glasila in nekatere neodvisne medije - zlasti Radio B92 in Radio INDEX). Poleg gesel je obsegal tudi strip, fotomontažo, karikaturo... Humor je v tem kontekstu predstavljal v prvi vrsti sredstvo upora, kritiko družbeno-političnih razmer, izražanje nezadovoljstva nad situacijo v Srbiji. Poglejmo si nekaj primerov iz zbornika BUKA U MODI. Izbor najlepših parola, transparenata, grafita, poskočica, zapisa, dokumenata, fotografija, crteža, slika, karikatura, usklika, vragolija i ostalih kreacija sa jedinstvenog doživljaja zvanog STUDENTSKI PROTEST ‘96. Smislili, napisali, vikali, fotografisali, naslikali, nacrtali, stvorili i priredili STUDENTI BEOGRADSKOG UNIVERZITETA i UNIVERZITETA UMETNOSTI.

Predmet posmeha je pogosto sam Slobodan Milošević. Napadi so bolj ali manj neposredni.

V nekaterih primerih je izpostavljena zgolj katera od vladajočih strank.

Humor se v številnih primerih nanaša na delovanje vlade, politični režim oz. ideologijo ter praktične implikacije le-teh.

Občasno so izpostavljeni tudi srbski državni mediji.

Kritika razmer na Univerzi se nanaša zlasti na rektorja.

Transparenti pogosto jasno kažejo, iz katerih fakultet prihajajo študenti, ki jih nosijo.

Veliko pozivov se nanaša na same pohode po ulicah Beograda.

Precej manj je neposrednih napadov na policijo.

Občasno se pojavi tudi kak stereotip. (Spodnji transparent sta nosili dve blondinki.)

            Primerov je še ogromno. Lahko bi jih razvrščali v nešteto različnih kategorij, mnogi posamezni primeri pa bi si zaradi svoje večplastnosti oz. večpomenskosti zaslužili podrobnejšo analizo. Kakorkoli že, upam, da mi je s konkretnimi primeri zadovoljivo uspelo argumentirati izhodiščno tezo o vlogi in pomenu humorja v izrednih življenjskih razmerah. Srbija se vsekakor še vedno nahaja v izrednih razmerah. Njenim prebivalcem pa je kljub vsemu uspelo ohraniti izjemen smisel za humor - v ponazotitev naj nakoncu služi pesmica, ki je nastala v času študentskih demonstracij v Beogradu leta 1996:

            U BEOGRADU ŽIVI PEOPLE

            IMA FRKA NEKIH LITTLE

            ALI IPAK PEOPLE SMILE

            JER JE TO BEOGRAD STYLE.