UVOD
Angleška antropologinja Mary Douglas v knjigi How Institutions Think (1987) nazorno ter s številnimi primeri prikazuje, kako družbene institucije v dobršni meri usmerjajo in nadzorujejo človekovo ravnanje, razmišljanje, celo spomin. Institucije, ki so definirane kot "legitimne oblike družbenega grupiranja", vplivajo na - če uporabimo terminologijo Ludwika Flecka - "miselni stil", ki postavlja predpogoje vsakega spoznanja in določa, kaj se lahko šteje kot razumno vprašanje in pravilen ali napačen odgovor. "Miselni stil" zagotavlja kontekst in postavlja meje vsaki presoji o objektivni realnosti. Njegova bistvena lastnost je, da je skrit pred člani "miselnega kolektiva".
Kako pomemben je vpliv družbenih institucij na znanstvene teorije, zlasti v družboslovju, je mogoče dokaj hitro in enostavno ugotoviti. Različne šole analizirajo in interpretirajo isti družbeni fenomen na vrsto različnih načinov, pač v skladu s svojimi izhodiščnimi teoretskimi predpostavkami in koncepti. Večkrat imamo zato občutek, da - v kolikor poznamo osnovni teoretski okvir in terminologijo določene "struje" - lahko precej natančno predvidimo razlago katerega koli zastavljenega problema posameznega avtorja oz. šole.
V antropologiji tovrstnih primerov kar mrgoli in zato ne preseneča, da je blagoslova "znanstvenega pluralizma" deležna tudi mitologija. O izvoru in vlogi mitov v človeških družbah imajo različni avtorji oz. šole dokaj neenotna mnenja. Po drugi strani pa lahko gledamo tudi na mitologijo kot na družbeno institucijo, ki oblikuje neki "miselni stil", ki je (vsaj delno) skrit pred člani "miselnega kolektiva"; v okviru takšnega razmišljanja je mogoče razložiti "nevidnost" sodobnih mitov.
Podobna situacija se pokaže na področju filma. Enotne, vseobsegajoče teorije filma ni. Obstajajo pa dokaj različni pogledi in interpretacije.
Predstavitev različnih teorij v pričujočem delu služi predvsem kot analitični okvir obravnave nekaterih vprašanj, povezanih z mitom in filmom. Ta okvir je hkrati uporabljen kot pomagalo za iskanje vzporednic med obema pojavoma in določanje njune soodvisnosti. Namen tega početja je v prvi vrsti ponazoritev interpretativnega potenciala interdisciplinarnega pristopa v družboslovju.
Diplomska naloga je razdeljena na tri dele: "Mit in jezik", "Film in jezik" in "Film kot sredstvo pripovedovanja mitov". Vsak del je sestavljen iz več poglavij, ki se nanašajo na vprašanja, povezana z izpostavljeno problematiko. Zaradi boljše in jasnejše ponazoritve je vsako poglavje dopolnjeno z ustrezno fotografijo.
Prvo poglavje, namenjeno mitu in jeziku, se ukvarja z vprašanjem definicije mita: kaj mit sploh je. Predstavljenih je nekaj različnih pogledov - od izjemno ozkih, ki mite pripisujejo izključno t. i. "arhaičnim" družbam, do najbolj širokih, ki mitologijo dojemajo kot sestavino vseh družb v vseh časovnih obdobjih. Opredelitev za eno od opcij je za potrebe diplomske naloge neizbežna.
Sledi kratka predstavitev različnih teorij o mitu. Pestrost teoretskih usmeritev v raziskovanju mitologije kaže, da ljudje mitom pripisujejo izredno velik pomen v zgodovini človeštva. Cilj tega početja ni iskanje najbolj veljavne in nezmotljive teorije, temveč ponazoritev pomenske večplastnosti, ki jo implicira samo bistvo mita.
Iz preprostega dejstva, da "mit govori" oz. da "se o mitu govori", izhaja predpostavka, da sta mit in jezik tesno povezana ter da med njima obstaja določena soodvisnost. Njuno razmerje je po enem od naziranj mogoče razvrstiti v različne faze. Prav s tem se ukvarja poglavje o fazah medsebojnega delovanja mita in jezika.
Jezik je obstajal že pred pojavom pisave. Njena iznajdba je imela revolucionarne posledice za človeško kulturo. V obeh obdobjih, tj. ustnem in pisnem, pa je imel tudi mit svoje mesto, o čemer govori predzadnje poglavje tega sklopa.
Na koncu prvega dela se pojavi več vprašanj, povezanih z miti in verovanjem. Ali ljudje dejansko verjamejo v mite? Ali lahko verjamemo v več protislovnih stvari hkrati? Ali je to sploh pomembno? Ali lahko miti funkcionirajo brez vere? Na ta in nekatera druga vprašanja poskuša odgovoriti obravnava mita v teoriji ideologije.
Drugi del se prične s predstavitvijo nekaterih filmskh teorij. Teoretična obravnava filma se je pojavila sočasno s filmom samim, linija njunega razvoja je vzporedna, vplivi pa potekajo v obeh smereh. Namen poglavja je podoben kot pri podajanju mitoloških teorij: skozi različne poglede predstaviti pestrost in večpomenskost filmske ustvarjalnosti.
Sledi poglavje, ki v filmu išče vzporednice z jezikom oz. govorico. Tovrstno početje pravzaprav ni nič novega, kar potrjujejo številna dela filmskih ustvarjalcev in teoretikov od pionirskih časov pa vse do danes. Del pozornosti je posvečen pojmu "filmska izrazna sredstva", ki je ključnega pomena za razumevanje omenjene analogije.
Na področje odnosa med filmom in jezikom sodi tudi vprašanje govora v filmu. Filmska pripoved pozna več oblik govora v filmu kot podkategorije zvoka v filmu. Z njihovo predstavitvijo se ukvarja zadnje poglavje drugega dela.
V tretjem delu poskušam razložiti, zakaj in na kakšen način filmi podajajo mite ter od kod izvira mitološka usmerjenost filmske fikcije. Najprej je v filmskem kontekstu predstavljen mit o večnem vračanju, ki temelji na cikličnem dojemanju časa, in njegov odnos do filma. Ta mit igra bistveno vlogo pri razlagi filma kot sredstva pripovedovanja mitov.
Z mitologijo je povezana tudi magija. Njen pomen v človeških družbah in vpliv na posameznike nekateri avtorji primerjajo s sodobno vlogo filmskega medija. Drugo poglavje zadnjega sklopa prikazuje v tej luči razmišljanje treh različnih avtorjev.
Vsakršno teoretsko razpravljanje je brez konkretnih primerov suhoparno in nepopolno. Čeprav so primeri iz filmskega sveta navajani že v predhodnih poglavjih, je podrobnejša filmska analiza v skladu z izpeljanimi teoretskimi ugotovitvami prihranjena za konec. Zadnje poglavje je zato namenjeno razgaljanju mitskih arhetipov v filmu Peti element.
Odnos med mitologijo in filmom ne sodi ravno med pogosto raziskovana področja, saj se znanstveniki, ki proučujejo mite, filmu bolj ali manj izogibajo, pa tudi filmski teoretiki mitom dokaj redko posvečajo svojo pozornost. Kljub temu sem prepričan, da dojemanje filma kot najbolj množičnega sodobnega medija pripovedovanja mitov ponuja izjemno dragocena spoznanja o človeški kulturi. Upam, da mi bo o tem uspelo prepričati tudi bralce diplomske naloge.
Uvod
III. del: Film kot sredstvo pripovedovanja mitov