ZAKLJUČEK
Odnos med mitologijo in filmom predstavlja izredno široko področje, ki ponuja neomejeno število možnosti primerjav, analiz in interpretacij. Znotraj tako neoprijemljivih okvirov utegneta določeno škodo utrpeti jasnost in sistematičnost. To pa je tudi razlog za kratek povzetek glavnih ugotovitev diplomske naloge.
Mitologija je sestavina vseh kultur v vseh časovnih obdobjih. Mit je zgodba, ki temelji na izročilu in predstavlja neko temeljno resnico o svetu in človeku, čeprav njen pomen ni dobeseden, zgodovinski ali znanstven. Pripisovanje mitologije zgolj določenim ("arhaičnim") družbam ter njeno povezovanje s predlogičnim mišljenjem je neutemeljeno in zato neupravičeno.
Z miti se ukvarja veliko različnih znanstveno-teoretskih usmeritev, vendar nobena ne ponuja celovite in dokončno sprejemljive razlage. Vzrok je najbrž v pomenski večplastnosti, ki jo implicira samo bistvo mita.
Miti so vedno podani v jeziku in o njih je potrebno govoriti v jeziku. Iz tega sledi, da mit in jezik močno vplivata drug na drugega. Njuno razmerje je, med drugim, mogoče prikazati v šestih različnih fazah.
Razvoj jezika pozna več faz, dve osnovni kategoriji pa sta obdobje ustnosti in obdobje pisnosti. V vsaki od njiju sta oblika in vloga mitov dokaj različni. Za prvo so značilne ritualizirane formule tradicionalnega jezika, ki so rezultat uporabe akustičnega in semantičnega ritma (poezija), v vlogi sredstva za skladiščenje kulturnih informacij. Obdobje pisnosti pa je omogočilo vizualno predstavljanje jezikovnega zvoka, pojavil se je neomejen prostor za skladiščenje materiala in z njim jezik idej v prozni obliki.
Razmišljanje o tem, ali so ljudje dejansko kdaj verjeli v tisto, o čemer pripovedujejo miti, je bolj ali manj povsem spekulativno početje. Kot teoretično pomagalo se pri tem ponudi razloček med "verjeti v mite" in "verjeti mitom"; prvo pomeni verjeti v njihovo vsebino in drugo verjeti v njihovo funkcijo. Obstoj mitov potrjujejo številna zabeležena pričevanja, umetniške upodobitve itd., na njihovo moč in družbeni vpliv pa kaže uporaba mitov v politične namene in njihovo mesto na področju retorike. Pravzaprav sploh ni pomembno, ali mitom verjamemo ali ne, dokler se le-ti pripovedujejo in funkcionirajo. Se pravi, da je pomembno le, da verjamemo v mite.
Teoretska obravnava filma se je pojavila hkrati s filmom samim, njun razvoj je vzporeden, vplivi pa obojestranski. Osnovna delitev cineastov, ki izvira še iz "klasične teorije filma", razlikuje "realiste" in "formaliste" oz. "tiste, ki verjamejo v realnost", in "tiste, ki verjamejo v sliko". Ta delitev predstavlja stalnico v zgodovini filma, ki se ohranja vse do danes, kaže pa se v poudarjanju različne vloge in pomena filmskega medija tako pri ustvarjalcih kot teoretikih. Na področje filma so kmalu po njegovem nastanku začele posegati različne znanstvene discipline in vse kaže, da ta interes ne bo izginil, dokler bo obstajal film.
Različni ustvarjalci in teoretiki film pogosto primerjajo z jezikom oz. govorico. To sta med prvimi storila filmska pionirja David W. Griffith, ki je film primerjal s klinopisom, in Sergej Eisenstein, ki je nanj gledal kot na japonsko ideografsko pisavo. Idejo o filmskem jeziku oz. govorici pa je podrobno razvila predvsem semiologija. Za razumevanje tovrstnega razmišljanja je zlasti pomemben pojem "filmska izrazna sredstva", ki vključuje kadriranje, montažo, osvetlitev, scenografijo, kostumografijo, dialoge itd.
Filmski govor kot podkategorija filmskega zvoka ne pozna samostojnega zvočnega polja, saj se njegov položaj oz. vrednost vedno določa glede na njegov odnos do slike. Ta odnos se lahko kaže v treh položajih: "in", "zunaj polja" ali "off" (prvo področje je vizualizirano, drugi dve sta akuzmatični). Govor v filmu (in seveda tudi zvok na splošno) se ravna po načelih sinhronizma oz. asinhronizma, kar se odraža v številnih različnih pojavnih oblikah.
Miti svoj obstoj dolgujejo medčloveški komunikaciji, ki temelji na različnih medijih. Trenutno najbolj razširjen množični medij je film (v povezavi s televizijo, seveda), ki povzema mitske arhetipe, vendar jih v skladu s pestrimi možnostmi, ki jih ta medij ponuja, ustrezno preoblikuje. Med filmske aplikacije arhetipov spada tudi ideja mita o večnem vračanju, ki temelji na dojemanju časa kot cikla, ki ga je potrebno ob ritualni ukinitvi profanega časa stalno obnavljati po arhetipskem mitskem vzorcu, ki se je prvotno dogodil in illo tempore. Cikličnemu konceptu časa se zoperstavlja linearni koncept, vse družbe pa poznajo soobstoj obeh časov, le da v različnih situacijah običajno eden od njiju prevlada nad drugim.
Fascinacija nad močjo in vplivom filmskega medija je nekatere avtorje privedla do tega, da o njem razmišljajo kot o obliki magije. Osnova takšnega razmišljanja je ideja o "kompleksu mumije", ki temelji na človeški želji po podreditvi časa. "Kompleks mumije" je mogoče nadgraditi s psihološkima pojmoma projekcije in identifikacije, ki oživljata magičnega dvojnika, v katerem so vsebovane vse potrebe posameznika, v prvi vrsti njegova potreba po nesmrtnosti. Sorodnosti magije in kinematografa se skrivajo predvsem v zelo podobnih strukturah afektivnega doživljanja, film pa je pravzaprav le sredstvo za reevokacijo mitov.
Aplikacija podanih teoretskih ugotovitev je povsem izvedljiva v analizi in interpretaciji filmov, kar je bilo prikazano na primeru Petega elementa. Prepričan sem, da je mitske arhetipe mogoče odkriti prav v vsakem filmu. Ker se naše interpretacije vedno ujemajo z našimi pričakovanji.
Na koncu se še enkrat spomnimo na Mary Douglas in si zastavimo retorično vprašanje: V kolikšni meri so družbene institucije kot "legitimne oblike družbenega grupiranja" vplivale na "miselni stil" "miselnega kolektiva", ki mu pripada avtor diplomske naloge, in kako je to vplivalo na njegovo delo?
III. del: Film kot sredstvo pripovedovanja mitov
Zaključek